VRTEC – IZZIV ZA OTROKA IN STARŠA

V zgodnjem obdobju otrokovega življenja sta starša, sprva mama kasneje tudi oče, najpomembnejši osebi, ki zadovoljujeta njegove fiziološke in emocionalne potrebe in mu omogočata pogoje za zdrav razvoj. Med njimi se razvije trajna  intimna čustvena navezanost. Preko neverbalnih in verbalnih sporočil staršev otrok sprejema informacije o samem sebi, drugih, svetu in si jih oblikuje v predstave, jih ponotranji in le-te vplivajo na kasnejše odnose. Starša, ki zmoreta biti dovolj dobro uglašena na otrokove potrebe, omogočata otroku, da se počuti varnega, kar ga vzpodbuja k raziskovanju in razvoju, takrat  govorimo o varni navezanosti. V primeru, da starša ne zmoreta ali ne znata zadovoljiti otrokovih potreb na primeren način, otrok potlači določene potrebe, se prilagodi določenim pričakovanjem okolice, kar se odraža v obliki navezanosti do drugih.

Uvajanje v vrtec je zelo pomembno obdobje, saj otrok, ki je razvil navezanost do staršev, prenese navezanost na vzgojitelja. Proces je zelo čustven, odvisen od starosti otroka in narave vezi med otrokom in staršem.  Varna navezanost prispeva in pomaga pri prilagajanju in uvajanju otroka v vrtec.

Vstop v vrtec je tako za otroka in starša velik izziv, začenja se  novo obdobje na poti k otrokovi samostojnosti. Vrtec ima pomembno vlogo pri emocionalnem, psihosocialnem in intelektualnem razvoju otroka, otrok se uči dinamike v skupini, pridobiva izkušnje z novimi, sprva neznanimi ljudmi, pridobiva izkušnjo občasne ločitve, razvija svojo samostojnost… Za čim manj stresen prehod v novo okolje je v prvi vrsti pomembno zavedanje, da se morajo na vrtec najprej pripraviti starši. Le-ti lahko s svojo negotovostjo, nezaupanjem, strahovi do vrtca nezavedno vplivajo na otrokov odnos do vrtca. Otrok je odvisen od staršev in bo lažje zaupal novim ljudem, če bo videl, da mu zaupajo starši. Vzgojitelj/ica in pomočnik/ca vzgojitelja/ce postaneta pomembni osebi v otrokovem življenju. Za uspešno vzgojno sodelovanje je pomemben vzajemen in zaupen odnos med vzgojiteljem in staršem.

Priprava staršev se začne z izbiro vrtca. Pomembno je, da se otrok vključi v vrtec, ki mu starša zaupata. Pogovor z vzgojiteljem pred vključitvijo otroka v vrtec, lahko pripomore k razrešitvi številnih vprašanj kot so način dela, prehrana, vzgojni stil, starša predstavita svoja pričakovanja, ipd.  Z vzgojiteljem delita pomembne informacije o otroku, posebnostih in navadah otroka, kako se znajde v novo nastalih situacijah, o igračah in igrah, ki jih ima rad, pa tudi o lastni izkušnji z vrtcem… Pomembno je, da se dogovorite o načinu uvajanja, ki bi bil v skladu z otrokovimi sposobnostmi in pravili vrtca.

Odhod v vrtec je za otroka že sam po sebi stresen, zato je pomembno, da v tem času starši ne uvajajo dodatnih novosti v življenje otroka, na primer odvajanje od dude, plenic, ipd.

V kolikor so prisotni posebni dogodki (smrt, bolezen v družini, selitev, ločitev) v otrokovem življenju, je pomembno, da o tem obvestite vzgojiteljico in se dogovorite o načinu vključitve v vrtec.

Naloga starša je, da otroka postopoma pripravlja na odhod v vrtec in sicer preko pogovora, igre, z obiskom vrtca, na primer na dan odprtih vrat, pripravi na novo strukturo dneva, se pogovorita o prvih dnevih, ipd.

Trajanje in način uvajanja otroka v vrtec prilagajamo glede na starost otroka in na njegove osebnostne lastnosti, in sicer otrok, ki je bolj tih, zadržan, edinec, se težje naveže na osebe izven družine, močno navezan na mamo, katerega starši imajo slabo izkušnjo iz vrtca, v družini trenutno doživljajo večje spremembe in je mlajši od treh let, bo potreboval dlje časa. Pomembno je, da je uvajanje prilagojeno otrokovim zmožnostim, v kolikor je frustracija prevelika, lahko vpliva na nastanek prilagoditvenih reakcij.

Prilagoditvene reakcije so lahko, da otrok noče v vrtec, agresija, ljubosumnost do drugih otrok, odklanjanje hrane, jok, ko ga pridete iskati, hlipanje, ihtenje, bolezen, ipd. Praviloma te težave ob primernem pristopu starša in vzgojitelja izzvenijo.

Kmalu bo postal vrtec pomemben del otrokovega življenja, okolje veselja, zabave in novih izzivov.

 

Pripravila: Sabina Gombač, univ. dipl. soc. ped., integrativna psihoterapevtka

Literatura:

Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.

Horvat, L. , Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija, Ljubljana: Državna založba.