OTROK GRE V VRTEC

Kje bo moj otrok na varnem?

Mirni meseci »porodniške« se iztekajo. Čas, ko sem se skušala uglasiti predvsem na novega člana in čas, ko sva se skupaj vključevala v okolico, povezovanje s sorojenci in iskanje časa in prostora, ki je še ostalo za naju z možem… čas, ko je bil malček nahranjen in pomirjen v mojem naročju ali pa mirno dremuckal, je odšel. Čaroben in hkrati naporen čas se zaključuje. Začenja se novo.  Tokrat me čaka služba. Na srečo, glede na današnje razmere in vendar malo tudi na žalost. Že tretjič to iskanje, tehtanje in premlevanje. Kje bo moj otrok na varnem? Kdo ga bo pomiril, ko bo zajokal? Upam, da ne bo veliko bolan… Vedno znova in vendar pri vsakem otroku malo drugače. A vsakič sem se ob tem tudi nekaj naučila in kaj novega spoznala.

Na prvo, temeljno vprašanje sem si že odgovorila – za naju bo najbolje, da začneva delat korake v samostojnost. Vem, da nekateri tu najdejo drugačen odgovor. In za njih je pravi. Tako kot zame ta.

Varstvo torej. Ufff, še dobro da mi ni potrebno iskati čisto od začetka, ko je toliko ponudbe. Vrtec  imamo že izbran in z njim smo zadovoljni. Zelo zadovoljni. A vseeno se še enkrat najavim na obisk, da se prepričam.

Sprejet bo v skupino 12ih malčkov. Ga bodo zmogli upoštevati? Poskrbeti zanj ob toliko pokakanih ritkah in lačnih ustih? Hm, za hrano me ne skrbi preveč, naš rad je… Ampak kako nahraniš 12 malčkov? Ob obisku našega vrtca se pomirim: malčki jedo sami. Za zajtrk in malico se pri pultu s hrano (sadjem) in pijačo (nesladkano seveda) ves čas nekaj dogaja. Mali in malo večji prstki režejo, nalivajo, mažejo in strežejo. Včasih sebi, včasih drugim. In vzgojiteljica skrbi za najmlajšega, ki še malo negotovo nosi žlico v ust. Ja, to je že pri kosilu. Mala skupnost se zbere in skupaj obeduje. Tako prijateljsko druženje gotovo blagodejno vpliva na tek. In po toliko letih me še vedno preseneti malček, ki ne samo odnese svoj krožnik z mize, ampak tudi pobriše mizo in odloži slinček v koš. To morate enkrat videti. Doma je redko takšna priložnost.

Tudi v kopalnici je ves čas delavno in zabavno. Nekaj jih sedi na kahlici in veselo poje, med tem ko večji vrstniki uspešno uporabljajo wc ali pisoar, tretji pa si umivajo roke ali nalivajo vodo v vrč, za kakšno zabavno, mokro opravilo. Tudi privajanje na kahlico ni videti težavno.

Kako ga bodo pomirili? Kaj bo počel ves dan, saj se zaigra le za kakih 10 minut? Po igralnici so razporejene nizke police, na njih pa raznorazne igrače, ups materiali in mali prstki ves čas nekaj raziskujejo, prelagajo, tipajo, nosijo. Kako radi nosijo! Nekaj jih sedi na mehki preprogi in lista knjige, dva modrujeta kako sestavit koščke v celoto, moj se ustavi ob akvariju in opazuje pisano ribo. Voda in počasno gibanje sem in tja pomirjata še mene. Blago in prijazno petje vzgojiteljice vse povabi na skupinsko dejavnost v prostor za gibanje. Konjiček za guganje, poligon za male plazilce, žoooge, trampolin in črta na tleh. Mala in malo večja stopala sledijo velikim v hoji po črti, lovijo ravnotežje in ritem. Nekaj časa naprej, nekaj nazaj, še poskok in sedejo. Zapojejo, pesmico, dve, tri, zraven veselo mahajo in kažejo in potem čisto tiho obstanejo. Za celo minuto, morda dve. Zdaj sem pomirjena tudi sama, miru je v tem prostoru dovolj za vse. Prepričana sem, da se bo tudi moj malček zmogel umirit in dobro počutit.

Sedaj pa na delo, obut in obleč vse malčke in na sprehod. Vsaj polovica se jih obleče samih in večini ostalih je potrebna le pomoč pri zadrgi ali gumbu. Sem že povedala, da je skupina starostno heterogena in so skupaj malčki od enega do treh let? Najbrž ne. Ja, kar skupaj so in tako simpatično je videti pokroviteljsko pomoč dvoletnika novoprišleku ali prijateljski in tolažeč objem.

Hm, spanje. Kako bo zaspal brez mene? Vzgojiteljici sta mojstrici uspavanja. Delno zatemnjen prostor, nežna glasba in mali ležalniki razporejeni po prostoru. Z bližino in dotikom otroke prepričata, da zaprejo oči in se prepustijo spancu. Prijetna utrujenost po opravljenem delu, veliko gibanja na zraku in rutina prav tako naredijo svoje.

Ko ga pridem čez nekaj ur iskat, je naspan in zadovoljen. Pomalical je že in sedaj bi se rad še igral na vrtu. Tako rad sem tukaj! Prav gotovo je to eden od pomembnih dejavnikov, zakaj so moji otroci tako malo bolni, čeprav so v vrtcu od 1.leta dalje.

Tako, moj seznam je pri koncu. Sedaj ga mirno lahko prepustim njihovim rokam, saj vem, da bo tu našel dovolj izzivov za svoj razvoj in željo po samostojnosti (doma bomo še naprej imeli bitke), ljubeče in strokovne vzgojiteljice, zdravo hrano in krepčilno spanje. Vse ostalo se bom dogovarjali osebno in komaj že čakam prve govorilne ure čez nekaj mesecev, kjer mi bodo povedali toliko novega, lepega, dobrega o mojem otroku in hkrati koristno svetovali.

Zjutraj ga brez težav oddam, saj jim zaupam. Vse to je vredno je tudi denarja, ki ga za varstvo otrok namenim.

Katja Tušek – montessori pedagog, mama 3 otrok

 P.S.: Avtorica opisuje svojo izkušnjo uvajanja in potek dneva v montessori vrtcu za skupino 1-3 let.