OPAZOVANJE

OPAZOVANJE

Kdor ima otroka v Hiši otrok, je gotovo že kdaj slišal govoriti o opazovanju. V hišo pogosto pride kdo na opazovanje, vzgojiteljica pripravi pogovor s starši na podlagi opazovanja otroka, celo starše povabi, naj svojega otroka opazujejo … Hm, le kaj se skriva za to skrivnostno besedo? Ko so oči mnogih uprte na nogometna igrišča ali v ekrane in ko spremljajo tekme svetovnega nogometnega prvenstva, večkrat povem, da sama ne gledam tega. Včasih dodam, da me ne zanima. A če bi bila čisto iskrena, bi morala priznati, da niti ne vem, kaj naj gledam celih 90 minut, ko se dve moštvi podita za žogo. To pa je pravzaprav že eno od bistvenih vprašanj opazovanja – kaj naj gledam? Preprosto to, kar me zanima. V našem primeru je to otrok.

Opazovanje je najprej pozorno gledanje, je na videz pasivna drža z aktivno pozornostjo. V primeru nogometa ima to vlogo gledalec. Tisoče jih sedi, zbranih okrog nogometnega igrišča, vsi ali večina pozorno spremljajo dogajanje, a nihče od njih se ne vključi v igro (če izključimo kakšnega neobrzdanega navijača). Dokler se ne odmaknem in ustavim, ne morem videti celote. Kadar ne gledam pozorno in vztrajno, ne morem videti podrobnosti. Opazovanja me ne more nihče naučiti, moram se ga priučiti sam. Saj gre za trening očesa in hkrati za notranjo držo opazovalca. Maria Montessori, ki je dejala, da je opazovanje njena metoda, je rada dala za zgled raziskovalca, ki se iz avtoritete predavatelja spremeni v ponižnega delavca, ko se vrne v svoj laboratorij in si obleče haljo. Ponižnost, potrpežljivost, vztrajnost so nepogrešljive lastnosti dobrega opazovalca. Potrpežljivost, da vidi dogajanje, spremembe, da ujame ključni trenutek, iz katerega lahko sklepa naprej in s katerim lahko podpre svoja predvidevanja. Ali pa jih ovrže, kar zmore le v ponižnosti in nenavezanosti. Dobrega raziskovalca si ne moremo predstavljati brez njegovih zapiskov. Vztrajno beleži podatke, opažanja, ki jih kasneje analizira ter postavi svojo hipotezo.

Montessori filozofija temelji na opazovanju otrok in odzivu odraslega/vzgojitelja na njegova opažanja. Potrebujemo kvalitetno, objektivno opazovanje, ki je naše izhodišče. Montessorijeva je bila prepričana, da otrok ni nepopisan list, temveč ima notranji potencial, notranjega učitelja. Ker je verjela, da je odgovornost in hkrati privilegij odraslega, da ta potencial razvije, je pozorno opazovala vsakega otroka in skušala ugotoviti, kje na poti razvoja je ter kaj potrebuje. Na podlagi tega so postopno nastali in se razvili vsi njeni materiali. Pri otroku je bila pozorna na njegove telesne potrebe, kot so hrana, počitek, higiena, varnost; na razumske potrebe, na primer kakšen izziv otrok potrebuje, kaj bo ravno dovolj zanimivo zanj, kakor tudi na socialno in čustveno raven, ki se odražata v tem, kako je otrok vključen v skupino ter ali se čuti ljubljenega, sprejetega, spoštovanega. Zavedala se je, da se otrok, na čigar telesne ali čustvene potrebe ne odgovorimo, ne more intelektualno odzvati.

Za vzgojitelja – opazovalca se otrok ali skupina spremeni v polje znanstvenega raziskovanja, kar ne pomeni, da so otroci poskusni zajčki, temveč da vzgojitelj otroke, njihove aktivnosti in vedenje jemlje tako resno kot znanstvenik svoj predmet raziskovanja. Otroka ali skupino opazuje v različnih trenutkih dneva in iz različnih zornih kotov. Pred vsakim opazovanjem si izbere žarišče, vidik na katerega bo posebej pozoren. Tako je pozoren na to, kako se otrok giblje po prostoru, kako izbira aktivnosti, kako vzpostavlja stik z ostalimi otroki. Zanima ga razvoj otroka tako na akademskem (razvoj govora in dojemanje jezika, razumevanje matematike) kot tudi na umetniškem področju (izražanje skozi sliko, ustvarjalnost, smisel za ritem), razvoj fine in grobe motorike. Pozorno spremlja razvoj različnih veščin od zavezovanja čevljev, zapenjanja gumbov do organizacije v prostoru ter reševanja konfliktov. Med opazovanjem se vzdrži sodbe o tem, kaj ali zakaj je otrok hotel nekaj storiti. Ljudje smo si med seboj namreč zelo različni, razmišljamo in se učimo na različne načine, zato je za primeren odziv potreben korak nazaj. Nemalokrat je potrebno prevzgojiti svoj aktivizem v obvladano in premišljeno držo opazovanja in iskanja primernega pristopa. Med opazovanjem otroka se vzdrži takojšnjih zaključkov. Čas za to si bo vzel kasneje. Najprej potrebuje izkušnjo, opažanje, ki ga zabeleži. Zapiše si, kaj otrok dela, koliko časa se zadrži pri aktivnosti, dela sam ali s kom drugim, kako se odzove na različne dražljaje … Zapiše si lahko tudi svoje občutke. Različne tehnike beleženja opazovanj in vodenja opažanj mu pomagajo, da zapiske kasneje analizira v luči montessori pedagogike, pri čemer ima v mislih še otrokovo sociološko ozadje. Šele sedaj lahko pride do nekega zaključka. Odloči se, kaj bo naredil.

Vzgojitelj, ki redno, dnevno opazuje otroke v skupini, bo vedel, kako najprimerneje razporediti dejavnosti po policah, vedel bo, katere teme, poudarke, aktivnosti otroci potrebujejo. Videl bo, kateri otroci zmorejo samostojno izbrati aktivnost in kateri morajo to veščino še osvojiti. Spremljal bo, koliko časa otrok zbrano dela in kako napreduje po različnih področjih. Zaznal bo zaplete in težave, preden se bodo razrasli v velik problem in si tako znal izbrati novo žarišče opazovanja. Potem bo znova sedel na svoje mesto za opazovanje in nekaj časa nepristransko zapisoval kdaj, kje, kako pride do določenega zapleta. To ga bo vodilo pri odločanju za primeren odziv. Morda bo potrebna sprememba praktične narave, morda bo dejavnost prilagodil ali celo za nekaj časa umaknil. Vedno znova mora tudi ovrednotiti svoj odziv, preveriti, kako deluje in ugotoviti, koliko je bil primeren oziroma učinkovit.

Tako je torej z opazovanjem v montessori okolju. Kakšno mesto lahko damo opazovanju doma? Mnogi sodobni pedagogi v priročnikih in nasvetih za spopadanje s težavnimi platmi otrokovega obnašanja svetujejo, naj si najprej nekaj časa (morda nekaj dni ali kak teden) zapisujemo, kdaj, kje in kako je prišlo do neljubega obnašanja. Opazovanje je torej prvi korak, ko se spopadamo z neželenim obnašanjem ali s situacijami, ki nam delajo preglavice. Seveda gre tak pristop z roko v roki s poznavanjem otrokovega razvoja, kaj lahko od njega na določeni stopnji pričakujemo, kakor tudi s pripravljenostjo, otroka videti takšnega, kot v resnici v danem trenutku je.

Ponovno se mi v glavi zariše primerjava z nogometno tekmo, kjer ima poleg igralcev nenadomestljivo vlogo tudi sodnik, ki včasih zapiska, drugič pomaha z rumenim ali rdeči kartonom… In igralci, res da včasih s težavo, vedno upoštevajo razsodbo, čeprav se jim zdi pretirana ali krivična. Kako je to možno? Ker poznajo pravila igre. Ta so jasna, vnaprej dogovorjena in sprejeta. Tako se vsak igralec zaveda, da je v svoji vnemi lahko prekršil kakšno od pravil. Česar mu tudi nihče ne zameri.

Podobno je z otroki, ki jih imam privilegij srečevati  in opazovati v hiši otrok Cinca Binca(in prepričana sem, da je se enako odvija v vseh montessori vrtcih, kot jim radi rečemo), kjer se samozavestno in svobodno gibljejo znotraj jasno postavljenih okvirjev spoštovanja drug drugega ter živih in neživih stvari, ki jih obdajajo. Tako se otroci celostno razvijajo ter gradijo svojo osebnost. Postajajo vse bolj zreli, samostojni in samozavestni, da jih je veselje opazovati.

Katja Tušek